Mati žalostna je stala, zraven križa se jokala, ko na njem je visel Sin.
V grenko žalost zatopljena je nje duša prebodena z mečem silnih bolečin.
O, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati, k'tere Sin je rešil svet.
V žalosti vzdihuje bleda, ko v trepetu Sina gleda, kaj trpi na les razpet.
Komu potok solz ne lije, ko bridkosti zre Marije, grenke nad morja bridkost?
Kdo prisrčno ne žaluje, ko to Mater premišljuje, njenih bóli velikost?
Vidi Jezusa trpeti, grehe ljudstva nase vzeti, šibam vdati se voljnó.
V Sina le pogled upira, ko ves zapuščen umira k smrti nagne že glavó.
Mati, vir ljubezni prave, naj občutim te težave in s teboj žalujem zdaj.
Daj, da bo srce se vnelo in za Jezusa gorelo mi v ljubezni vekomaj.
Sveta Mati, to te prosim, rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.
Sinu tvojemu so rane v odrešenje moje dane, tudi mene naj bolé.
Naj s teboj sedaj žalujem, Križanega objokujem, ko v dolini solz živim.
S tabo poleg križa stati, s tabo združen žalovati v bridkem joku hrepenim.
Prosim, hvaljena Devica, ti mi bodi tolažnica, daj mi delež bolečin.
Daj mi, da bom vse življenje rad premišljal to trpljenje, ko je umiral Božji Sin.
Mene križ naj obtežuje, mene s tugo napolnjuje sveta kri njegovih ran.
Ti pa varuj, Mati ljuba, da moj del ne bo poguba, kadar pride sodni dan.
Kristus, ko bo treba umreti, daj po Materi presveti, da skušnjave zmagal bom.
Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom. Amen.Latinsko:
Stabat Mater dolorósa iuxta Crucem lacrimósa, dum pendébat Fílius.
Cuius ánimam geméntem, contristátam et doléntem pertransívit gládius.
O quam tristis et afflícta fuit illa benedícta, mater Unigéniti!
Quæ mærébat et dolébat, pia Mater, dum vidébat nati pœnas íncliti.
Quis est homo qui non fleret, matrem Christi si vidéret in tanto supplício?
Quis non posset contristári Christi Matrem contemplári doléntem cum Fílio?
Pro peccátis suæ gentis vidit Iesum in torméntis, et flagéllis súbditum.
Vidit suum dulcem Natum moriéndo desolátum, dum emísit spíritum.
Éia, Mater, fons amóris me sentíre vim dolóris fac, ut tecum lúgeam.
Fac, ut árdeat cor meum in amándo Christum Deum ut sibi compláceam.
Sancta Mater, istud agas, crucifíxi fige plagas cordi meo válide.
Tui Nati vulneráti, tam dignáti pro me pati, pœnas mecum dívide.
Fac me tecum píe flere, crucifíxo condolére, donec ego víxero.
Iuxta Crucem tecum stare, et me tibi sociáre in planctu desídero.
Virgo vírginum præclara, mihi iam non sis amára, fac me tecum plángere.
Fac, ut portem Christi mortem, passiónis fac consórtem, et plagas recólere.
Fac me plagis vulnerári, fac me Cruce inebriári, et cruóre Fílii.
Flammis ne urar succénsus, per te, Virgo, sim defénsus in die iudícii.
Christe, cum sit hinc exíre, da per Matrem me veníre ad palmam victóriæ.
Quando corpus moriétur, fac, ut ánimæ donétur paradísi glória. Amen.