Kardinal Müllerjev trden položaj proti FSSPX in nemški sinodalni poti
„Ni mogoče prezreti, da je Drugi vatikanski koncil enaindvajseti ekumenski koncil Katoliške cerkve.“
Dodal je: „Trditev, da so lefebvristi zadnji bastion prave katoliškosti, mora končno prenehati.“
Hkrati je kardinal Müller priznal, da je bratovščina pravilno prepoznala „rane, ki so jih telesu Kristusa zadali samooklicani reformatorji v slogu modernizma“. Vendar je vztrajal, da „nikoli ni opravičila za oddaljevanje od katoliške Cerkve – čeprav je Cerkev mešanica svetnikov in grešnikov“.
Za kardinala Müllerja je prišel čas, da »se vsi katoličani ponovno združijo v resnici Kristusa, ki je v osebi sv. Petra in njegovega naslednika, papeža Leona XIV., vzpostavil trajno načelo in temelj enotnosti«.
»Nemška sinoda je heretična«
Glede nemškega sinoda je kardinal Müller poudaril, da so škofije v Nemčiji del univerzalne Cerkve in »so katoliške le v tolikšni meri, kolikor delijo katoliško vero, zakramente in božansko ustavo Cerkve«.
»Toda organizacija tako imenovane sinodalne poti nima magisterialne avtoritete, niti ni ustavodajna skupščina, pooblaščena za ustanovitev nemške nacionalne Cerkve v anglikanskem ali protestantskem slogu.«
Če je celo magisterij papeža in škofov vezan na Razodetje in apostolsko tradicijo, je dejal, potem to še toliko bolj velja za nemško sinodalno pot.
„To ni nič drugega kot heretični poskus, da se krščansko razumevanje človeške osebe nadomesti z ideologijo spola in da se ta pokvarjena doktrina naivnemu občinstvu predstavi kot tako imenovani ‚razvoj‘.“
Vsakršno govorjenje o Bogu, Kristusu ali zakramentih, je dodal, je le okrasno – »pobožna fasada, ki naj bi zakrila preoblikovanje Kristusove Cerkve v versko-socialno nevladno organizacijo z duhovnimi slogani«.
Na koncu je kardinal Müller opozoril: »Uničujoče posledice progresivizma v Nemčiji od 70. let prejšnjega stoletja so očitne v množičnem odhodu iz Cerkve, praznih semeniščih, zaprtih samostanih in strašni nevednosti o Bogu in katoliški veri.«
Prevajanje umetne inteligence